Dandanes umetnost ni več le vprašanje reprezentacije, temveč tudi vprašanje mediacije. Od druge polovice dvajsetega stoletja se številne umetniške prakse vidijo v tesnejši povezavi s kulturno analizo kot pa z ustvarjanjem podob. S tem je v postminimalistični in konceptualni umetnosti postala pomembna tema analiza prostorov produkcije, cirkulacije in prezentacije podob.
Pri tej težnji je običajna institucionalna analiza muzejev in umetnostnih galerij. Včasih se to izrazi kot neposredno ali eksplicitno pritoževanje umetnikov, ki v svojem delu nasprotujejo zlorabljanju umetnosti in kulture ter slabim maniram in izkušnjam, ki spremljajo komodifikacijo in trgovanje z umetnostjo. Hkrati pa so te težnje tako imenovane institucionalne kritike ustvarile tudi alternativne pristope k umetnostnemu sistemu in muzejski kulturi ter vpeljale nove načine razmišljanja o galeriji kot taki in nalogah kuratorstva in umetnostne vzgoje.
Prav zares bi lahko pomislili, da je ta »umetnosti podobna institucija« delovala kot sprožilec muzejske kulture, od katere pričakujemo določeno sposobnost za samokritiko in refleksivnost pa tudi miselnost oziroma senzibilnost, ki bi jo lahko spremenili prav z umetniškimi projekti, ki jih podpira.
© Raimon Ramis
© Raimon Ramis