Umetnost uprizarjanja
Uprizarjanje je postalo eden ključnih pojmov novega stoletja. Tradicionalno so ga povezovali z umetniškimi praksami, ki so privzele nekatere gledališke in obredne tehnike in pristope. Od druge polovice dvajsetega stoletja uprizoritvene prakse dekonstruirajo umetniki, ki jih zanima nasprotovanje pravilom tako gledališkega kakor tudi umetniškega. Razvili so nove načine za pretresanje občinstva, ki temeljijo na živem in neposrednem pristopu pa tudi na edinstvenih, enkratnih prezentacijah umetniških del. Neponovljivost dejanja in neposreden odnos z občinstvom sta bila ključni točki za prvo generacijo novih uprizoritvenih umetnikov.
Dandanes raje govorimo o »umetnosti uprizarjanja« namesto o »uprizoritveni umetnosti«. Tako je zato, ker so ožji pomen uprizarjanja nadomestili večdimenzionalni, hibridni načini razumevanja in prakticiranja tega žanra. To se je zgodilo predvsem zaradi širšega, transmedijskega delovanja, ki je izvirni pomen uprizarjanja pomešal z drugimi tehnologijami in napravami, s tem pa je bil povezan umik iz neposrednega odnosa z občinstvom. Drugič, ta koncept je postal pomembnejši, in to deloma zaradi širjenja koncepta performativnosti, ki poudarja vprašanja, povezana s sposobnostjo za delovanje in domet umetnosti, ne pa vprašanja teatralnosti kot take.
Performativnost je koncept, ki se je pojavil sredi dvajsetega stoletja z delom Johna Austina in v naše razumevanje umetnosti prinesel radikalen paradigmatski premik od semantičnega in semiotičnega pristopa k umetnosti, ki temelji na vprašanju »kaj pomeni?«, k pragmatičnemu, ki temelji na spremembi vprašanja v »kaj lahko naredi?«. Med uprizarjanjem, uprizoritveno umetnostjo in performativnostjo je danes na kocki vprašanje, kakšno sposobnost za delovanje ima umetnost in kakšno moč ima, da svet ne le reprezentira, temveč mu tudi nasprotuje in ga spreminja.
