Kolektivna umetniška praksa
Umetniki, zbrani v začasni ali stalni skupini s skupnimi cilji, so se v zgodovini pojavili že neštetokrat. Kolektivna umetniška praksa je rezultat takšnih pobud, ki so jim lahko skupni nekateri ideološki, estetski, politični, kulturni, ekonomski ali tehnološki pogledi in sredstva. Mednarodna avantgardna gibanja, neoavantgardne in postavantgardne prakse so porodili številne kolektivne umetnostne iniciative in projekte, ki so bili večinoma pomembni za širša emancipacijska prizadevanja v svetu umetnostni. Eden od razlogov za to je v družbeni moči kolektivnega delovanja.
V postjugoslovanskem kulturnem prostoru konec dvajsetega stoletja in kasneje so se pojavili različni umetniški kolektivi, ki so se pogosto izoblikovali ob skupnih ideoloških in političnih prepričanjih in ciljih. Ob konkretnih umetniških delih, ki jih ustvari, se kolektivna umetniška praksa pogosto ohranja tudi kot dokumentacija različnih kratkotrajnih dejanj, kot arhivi, besedilne izjave, manifesti in različni artefakti, ki so neločljiv del kolektivnega umetniškega diskurza in produkcije znanja. Zelo pogosto pa se sploh ni ohranila, kajti v večini je bila precej nevidna in vključena v življenjski slog kolektiva. Dandanes, v naši omreženi družbi, ki temelji na tehnologiji, se je »kolektivnost« kot koncept v svetu umetnosti razširila in se prakticira tudi v sodelovalnih tehnikah za razvijanje projektov naredi z drugimi (do-it-with-others) in postopkih, ki združujejo posameznike s podobnimi interesi v različnih časovnih pasovih in prek geografskih in kulturnih razdalj.
Zbirka Muzeja sodobne umetnosti Vojvodine ohranja nekaj čudovitih primerov kolektivne umetniške prakse s tega območja. Nekateri so s svojo prakso vpeljali nove tehnologije precejšnjega, širšega pomena.
