S pojmom naivna umetnost oz. naivni umetnik praviloma opredeljujemo status umetnika, ki ni akademsko izobražen, ampak je samouk, v slovenščini uporabljamo tudi izraz samorastnik. Naivne umetnosti praviloma ne enačimo s t. i. primitivno umetnostjo, ki pomeni specifično stilizacijo likovnih oblik tako pri izšolanem kot amaterskem slikarju, čeprav naivni umetniki ustvarjajo brez poznavanja likovne skladnje, proporcev, perspektive in drugih likovnih zakonitosti ter so v tem sproščeno nevezani, njihova formalna neizobraženost pa je pravzaprav pogoj za stik z elementarno, izvirno ustvarjalnostjo.
Fenomen naivne umetnosti se je značilno uveljavil v Jugoslaviji že pred drugo svetovno vojno, ko je hrvaški slikar Krsto Hegedušić (1901–1975), ustanovitelj socialno angažirane skupine Zemlja, v hrvaški podravski vasici Hlebine ustanovil t. i. Hlebinsko šolo, v katero je vključil preproste kmečke ljudi in jih usmerjal v likovno izpovedovanje. Zaradi družbenokritične usmerjenosti skupine Zemlja, verjetno pa tudi zaradi priljudne dekorativnosti ter ideološke neproblematičnosti, je naivna umetnost po letu 1945 postala priljubljena jugoslovanska blagovna znamka, tako rekoč prepoznavni znak jugoslovanske umetnosti, predvsem v Nemčiji. Zaradi tako velikega zanimanja za naivne umetnike je kulturna politika spodbujala iskanje predstavnikov te smeri na vseh koncih tedanje države.
olje, papir
58 x 79 cm
olje, juta
66 x 86 cm
© Koroška galerija likovnih umetnosti, foto Tomo Jeseničnik
olje, platno
56,5 x 72,8 cm
© Koroška galerija likovnih umetnosti, foto Tomo Jeseničnik
olje, platno
95 x 110 cm
© Koroška galerija likovnih umetnosti, foto Tomo Jeseničnik
olje, platno
30 x 49,5 cm
© Koroška galerija likovnih umetnosti, foto Tomo Jeseničnik