Postminimalizem

Termin postminimalizem se navezuje na oznako, ki jo je uporabil ameriški likovni kritik Robert Pincus-Witten za umetnostno dogajanje v drugi polovici 20. stoletja od poznih šestdesetih let, ko so se umetniki sicer navezali na avtonomnost likovnega artefakta in estetska izhodišča minimalizma, vendar so v dela vnašali poudarjeno intimno vsebino. Postminimalistični umetniki praviloma sledijo modularnemu in repetitivnemu principu minimalizma, vendar za bolj sproščene strukture uporabljajo nenavadne, velikokrat mehke in voljne materiale, pri čemer se navezujejo na tradicijo nadrealizma, dadaizma in ekspresionizma. V slovenskem prostoru oznako postminimalizem prvič uporabi likovni kritik Tomislav Vignjević  pri opredelitvi t. i. novega slovenskega kiparstva osemdesetih letih 20. stoletja, medtem ko med slikarskimi deli v ta okvir izrazito sodijo pozna dela Bogdana Borčića. V dovršeno in v teku let izpopolnjeno strukturo likovne podobe je Borčić najprej vtkal boleče dachauske reminiscence, avtobiografsko srečevanje s samim sabo pa je nato postalo ključ, s katerim je odpiral vrata do okruškov spomina, ki jih je prebiral iz zaprašenih predalov in izmed nakopičenih osebnih »relikvij«, na katere so bile pripete zgodbe, sedaj znova postavljene v čas in prostor. 

• 

  Bogdan Borčić

  Stol - atelje, 1998
  

  akril, platno

  200 x 180 cm

  © Koroška galerija likovnih umetnosti, foto Tomo Jeseničnik

• 

  Bogdan Borčić

  Atelje Jožeta Tisnikarja, 1999
  

  akril, platno

  146 x 200 cm

  © Koroška galerija likovnih umetnosti, foto Tomo Jeseničnik

• 

  Bogdan Borčić

  Plavi atelje, 1998
  

  akril, platno

  200 x 271 cm
  © Koroška galerija likovnih umetnosti, foto Tomo Jeseničnik

• 

  Alija Hafizović

  Brazgotine, 1996
  

  kvadriptih 

  olje, platno

  143 x 200 cm

  © Koroška galerija likovnih umetnosti, foto Tomo Jeseničnik

• 

  Samuel Grajfoner

  Teme lukenj, 2002
  

  akril, oglje, kolaž

  197 x 140 cm

  © Koroška galerija likovnih umetnosti, foto Tomo Jeseničnik