Regionalizem
V umetnostni zgodovini se pojem regionalizem povezuje predvsem z gibanjem v ameriški umetnosti v desetletju pred drugo svetovno vojno, ko so si prizadevali za vzpostavitev pristne ameriške umetnosti, ki ne bi podlegala evropskim vplivom. Pri svojem delu so zato izbirali ruralno ikonografijo podeželja ter malomestno življenje. Vodilna predstavnika gibanja sta bila Thomas Hart Benton in Grant Wood, tudi Edward Hopper.
Zaradi zgodovinskega, političnega, ekonomskega in geografskega položaja so bila likovna prizadevanja v Sloveniji odvisna od centrov v bližnji soseščini, ki so umetnost posameznih slogovnih usmeritev prežemali z lokalnimi »dialekti«. Regionalne posebnosti, trdoživo ukoreninjene v posamezna zaključena okolja, so v konservativnih poljudnih variantah ljudske ustvarjalnosti vztrajale nenavadno dolgo in se le redkokdaj zlile v enoten idiom, ki bi lahko označeval celoten slovenski prostor. V tem kontekstu je za identiteto Koroške regije značilno, da se navezuje na srednjeveško tradicijo iz časov, ko so prek Koroške še potekale pomembne trgovske in umetnostne poti, ta tradicija je namreč odločilno zaznamovala tukajšnje kraje. Čvrsto oklepanje privzetih tradicionalnih oblik, ki jim niti kasnejše razsvetljensko obdobje baroka ni prišlo do živega, pa se je na svojevrsten način odrazilo in se še vedno odraža tudi danes in je prežeto z lokalpatriotično privrženostjo intenzivnemu vživljanju v domačo krajino. Če bi torej iskali skupne poteze v temperamentu koroškega umetnika, jih morda najdemo ravno v nadvse individualnem pristopu in resnobni poglobljenosti, vselej poudarjeni s prav posebno melanholijo, ki je navzven včasih prekrita z narejeno robatostjo, a je v resnici znotraj vsa zmehčana in lirična.
