restavrator

Chen Zhen Postelja II (šesti del instalacije Šest korenin)

2000

Instalacija; kovinska bolniška postelja, voščene sveče, tilasta zavesa, žarnica

Kot že veš, umetniška dela zaradi razstav potujejo od enega muzeja do drugega. In tudi če so zelo skrbno zapakirana, vedno obstaja možnost, da se poškodujejo. Umetniško delo lahko doživi tudi nesrečo. To se je zgodilo delu Postelja II, ki je narejeno iz sveč. Med potjo iz Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu na drugo razstavo je bila temperatura previsoka, in ker sveče vročine ne prenašajo dobro, so se stopile. Posteljo II je bilo mogoče rešiti le tako, da so poklicali zdravnike umetnosti – restavratorje. Da bi lahko pomagali, se morajo restavratorji, ravno tako kot zdravniki, seznaniti z umetniškim delom, da lahko poiščejo pravo zdravilo oziroma predpišejo ustrezno terapijo. Restavratorji v zagrebškem muzeju, ki so poskrbeli za Posteljo II, so to delo poznali zelo dobro – poznali so material in izvorno stanje, zato so ga lahko popravili in vzpostavili njegovo izvorno, dobro stanje.

Glavni namen je vselej ohraniti, kolikor je le mogoče, umetniško delo v njegovem izvornem stanju; le v redkih izjemah se dodajo novi elementi, ki nadomestijo poškodovane.

Nadomeščanje izvornega z novim je izjema in ne pravilo. To se zgodi le tedaj, ko restavratorji po podrobni analizi stanja sklenejo, da je umetnino mogoče rešiti le s takšnim posegom.

To se je zgodilo s Posteljo II, ker je bilo delo zelo poškodovano. Restavratorji so morali pazljivo odstraniti poškodovane dele in jih nadomestiti z novimi, pri čemer so za sveče uporabili enak vosek in upoštevali njihovo obliko.

Tako jim je uspelo delo tako dobro popraviti, da danes nihče ne opazi, da je bilo sploh kdaj poškodovano.

 

Julije Knifer, MNB

Nesreče niso edini vzrok, da se umetniška dela poškodujejo. Z minevanjem časa se umetnine, če zanje ni ustrezno poskrbljeno, umažejo in jih je treba očistiti. A če jih skuša očistiti ali restavrirati kdo, ki del in njihovega materiala ne pozna dovolj dobro, ali pa kdo, ki nima izobrazbe in izkušenj restavratorja, jih lahko poškoduje. Madež na sliki MNB Julija Kniferja je bil posledica ravno takšne napake. In spet so morali na pomoč pri reševanju umetnine priskočiti muzejski restavratorji. Delo so prinesli v svoj laboratorij, si ga ogledali pod mikroskopom in natančno analizirali barvo, ki jo je uporabil Julije Knifer. Da bi bili povsem prepričani, so sodelovali z različnimi znanstveniki ter za analizo uporabili najnaprednejšo tehnologijo in opremo. To jim je omogočilo, da so odkrili točno sestavo barve in zmešali vse potrebne sestavine, da so ustvarili posebno kremo za sliko. Z njo so očistili madež, ne da bi odstranili barvo pod njim. Madež je popolnoma izginil in restavratorji so pazljivo osvežili poškodovano območje z novo barvo, katere odtenek je skorajda povsem enak izvirniku.