Kako je vranček Koki
postal čuvaj galerijske zbirke

Nekoč je v majhnem mestu živel umetnik. Bil je prijazen mož, ki je vsak dan neutrudno risal in slikal v svojem ateljeju, kajti to je počel od vsega najraje.
Kadar je bil utrujen, se je zelo rad podal na dolg sprehod v naravo.

Nekega zgodnjega večera, ko se je odpravil zdoma, je ob cesti našel majhnega, izgubljenega, ranjenega vrana, ki je padel iz gnezda.
Umetnik ga je vprašal: »Vranček, kje imaš mamico? Povej mi, da te odnesem k njej domov.«
Vranček je prestrašeno zakrakal:
»Sam sem na svetu, gnezdo je že prazno, mama in vsi moji bratci so odleteli neznano kam. Rana me boli in strah me je, da me ne najde kakšna huda zver!«
»Potem pa pridi z menoj. Odnesel te bom domov in ti oskrbel rane.«

Umetnik ga je vzel v naročje, ga pokril s svojim velikim robcem in odnesel domov. V majhni škatli mu je naredil gnezdece, ga položil vanj in mu namazal ranjeno krilo z mazilom. V dobrih rokah je vranček hitro okreval in ozdravel.

Dnevi so minevali in hitro je prišel dan, ko bi vranček moral odleteti v širni svet. Veselo je že prhutal s krili in letal po ateljeju sem ter tja. Pri umetniku mu je bilo všeč in nič kaj ga ni mikal svet zunaj, ki ga ni bil vajen. Zaželel si je ostati.

Opogumil se je in predlagal:
»Ti si moj rešitelj. Nikogar drugega nimam več na svetu. Rad bi ostal pri tebi in te opazoval, ko ustvarjaš.«
Umetnik se je na majhno pernato bitje že zelo navezal, zato je navdušeno vzkliknil: »Čudovito! Vesel sem, da mi boš delal družbo!«
Hvaležni vranček je ostal v ateljeju pri prijaznem umetniku. Poimenoval ga je Koki.

Postala sta nerazdružljiva prijatelja, vranček pa je od vsega najraje sedel na umetnikovi rami ter ure in ure dolgo opazoval, kako dela z različnim umetniškim orodjem in materialom.

Pred vrančkovimi očmi so dan za dnem nastajala nova umetniška dela in se mu vtisnila v spomin. Kokijev najljubši motiv pa je bil mojstrov avtoportret.

Umetnik je bil velik prijatelj galerije, kamor je rad zahajal in si na razstavah ogledoval umetnine drugih slikarjev.

Odločil se je, da tudi on podari nekaj svojih umetniških del galeriji, saj jih tako lahko vidi veliko več ljudi, kot če bi ostala v njegovem ateljeju.

Njegove umetnine so postale del galerijske zbirke.

Nekega dne se je umetnik odločil, da v galerijo pelje tudi vrančka.
Velike sobe ter dvorane, polne slik in kipov, so mu bile tako všeč, da si je zaželel ostati.
Vzkliknil je:
 »Tu je tako lepo! Najraje bi kar ostal.«
Umetnik je videl, da vrančku oči žarijo od navdušenja, in odvrnil je:
»Zdaj si že velik ptič, prav je, da greš od doma v širni svet. Tukaj boš videl veliko zanimivih stvari in spoznal veliko ljudi. Lahko boš pomagal varovati moje slike in tudi dela drugih umetnikov.«
 

Tako sta se dogovorila, da bo vranček Koki živel v galeriji ter pomagal kustosom varovati slike, kipe, risbe in vse druge dragocenosti, ki jih tam hranijo.

Vranček je sčasoma spoznal, da je življenje za ogromnimi zidovi umetnostnega muzeja polno doživetij. Še vedno je zelo mlad, radoveden in igriv. Zaradi njega glavnemu kustosu včasih sivijo lasje. Njegove ideje za reševanje problemov v vlogi muzejskega čuvaja so občasno precej nenavadne. Podnevi je tam veliko zanimivih dogodkov, ponoči pa odkriva najrazličnejše skrivnosti, zato je vedno vpleten v kakšno vznemirljivo dogodivščino.

Vranček Koki zdaj veliko časa preživi skrit očem ljudi v galerijskem depoju, kjer počivajo tiste umetnine iz galerijske zbirke, ki niso na ogled na razstavi. Tam skrbi zanje, da se jim kaj hudega ne pripeti.
Kadar opazi, da so kljub vsej skrbi na kakšnem umetniškem delu nastale poškodbe, takoj odfrči po restavratorja, ki zna umetninam zaceliti rane.

Najbolj pa se vranček razveseli, ko galerijo obiščejo otroci. Takrat jih s svojimi velikimi očmi skrivaj opazuje izza umetnin. Predvsem ga zanima, ali je otrokom všeč, kar so umetniki ustvarili, ter radovedno opazuje, kaj vse bodo v galeriji počeli.